»Veliko je pesnikov, ki imajo dovolj poguma, da se zazrejo v prepad, a zelo malo je tistih, ki imajo dovolj poguma, da se soočijo s srečo in pišejo o njej, in to je tisto, česar sem si želel biti sposoben v svojem pisanju.«

»Zdaj sem v sedemdesetih letih, ne vem, koliko romanov bom lahko še napisal. Zato sem bil trdno prepričan, da moram to zgodbo napisati z ljubeznijo in si vzeti na pretek časa, da jo dokončam.«

»Ko pišem, na neki točki vedno dobim občutek, da je to besedilo že bilo napisano, da že nekje obstaja, ne v meni, ampak zunaj mene, in da ga moram samo še zapisati, preden besedilo izgine.«

»Ko nastopam, pišem naprej. Performans je pisanje.«

»Prvič, natančno preberi navodila, drugič, naredi si miselni vzorec, napiši zanimiv uvod, poveži ga z naslovom in zelo učinkovito zaključi esej.«

»Stvari, ki jih počnem, vplivajo na moje pisanje, ker pretežno pišem o njih ali vsaj v povezavi z njimi: gorniške izkušnje, refleksije, doživetja, čedalje pogosteje pa tudi o medicini.«

»Pisanje je kot nekakšen notranji dialog, kulturni dialog v glavi avtorja med matično kulturo, matičnim jezikom v tujini.«

»Mislim pa, da je ona bolj koncizna in metodična pisateljica, kot bi bil jaz.«

»Piše v čarobni slovenščini, ki bralca sprva zmede, saj se zdi, kot bi bila arhaična, nato pa ga oplemeniti, ko se zave, da je to slovenščina, kakršna bi lahko bila, ko bi jo ljubili in negovali kot on.«

»Spraševala sem se, ali je legitimno pisati o informantih – to je tema, ki se je pri nas ponavadi lotevamo zelo moralistično.«